OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nahajate se na: Domov
WOLFSBERG SKOZI GREGORJEVE OČI PDF Natisni E-pošta

Sobotno jutro je bilo pusto ter dolgočasno kot vsa zasnežena jutro poprej. V oporo mi je bilo le popoldansko plezanje, ki naj bi potekalo v Avstriji. V to državo, polno odličnih dvoranskih sten, smo se odpravili že večkrat, vendar skoraj vsakokrat v nam najbližji Graz, tokrat pa je bil načrt malo drugačen in nas je Mateja presenetila z Wolfsbergom. Ime mesta v prevodu res zveni nekoliko smešno ("Volčji hrib"Laughing), vendar koga pa ob tako odličnih stenah zanimajo imena. Iz Celja smo odšli ob 12.30, vožnja je potekala karseda dolgo, saj sem komaj čakal, da primem za oprimke. Za "izlet" sta se odločila Mateja in njen oče Marjan, ki nas je do plezališča tudi popeljal, vabilu pa sta se poleg mene odzvala še Eva in Jan. Ob prihodu so nas tam pričakali tudi Nik ter njegov brat in starši. Takoj smo se z ledenega parkirišča vsi pognali v toplo ter prijetno dvorano, polno prečudovitih smeri in se nemudoma začeli ogrevati. Ob pogledu na stene tega ni bilo težko storiti nikomur, le jaz sem se bolj malomarno ogrel, kar sem nato obžaloval in obžalujem še danes. Po ogrevanju smo začeli s plezanjem na nizki steni, ki stoji v posebnem prostoru. Nekaj časa smo nemoteno plezali, se hecali, iskali oprimke smešnih oblik ter se zabavali, vendar to ni trajalo prav dolgo, saj smo kajpak morali začeti z resnejšimi "boulderji". Mateja, ki je bila seveda avtorka vseh teh, nam jih je pokazala ter nas ob nadaljnjem plezanju tudi spremljala in spodbujala. Vse to je potekalo gladko, dokler si nisem zaradi malomarno ogretega vratu le-tega malce pretegnil, da ga nisem mogel premikati v eno smer. Zato je plezanje kasneje zame potekalo le v eni smeri - skratka, levi Laughing. Kljub temu smo pridno nadaljevali ter se zabavali še naprej, sam sem poskusil splezati smer z oceno 6b+, ki mi je sicer šla odlično, a sem pod vrhom moral odnehati. Tudi ostalim je šlo zelo dobro, plezali smo vse do večera in se spopadali z velikim številom smermi, nato pa se ob družbi bonbonov, ki jih je ob koncu razdelil Nik, počasi odpravili domov. To je bil eden najboljših plezalnih izletov do sedaj!

Gregor

P.S. Vrat me še danes boli, upam, da bo do srede bolje! Laughing

Zadnja sprememba ( četrtek, 11. februar 2010 )
 
< Nazaj   Naprej >