OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
ZMAGA V ZAGREBU

zagreb Zaradi popestritve treninga sva se z Aleksom odločila, da se med vikendom odpraviva trenirat na bolder steno v Zagreb, ko pa sva ugotovila, da SPK Fothia v nedeljo organizira celo tekmo, je bila motivacija še večja. Ker je moja vozniška trenutno preluknjana (ne, niso mi je vzeli, čakam novo, ker je stara potekla Laughing), sva si organizirala še "šoferja", ki pa ni imel nobenih pripomb. Tako smo zjutraj v avto zmetali vso potrebno opremo in se odpeljali, vendar nismo prišli daleč, saj smo še pred Zidanim Mostom ugotovili, da z Aleksom s seboj nimava osebnih dokumentov. "Zakaj me to ne preseneča?", je bil, seveda, očijev komentar, na srečo pa za povratek nismo porabili preveč časa in smo na prizorišče prispeli pravočasno.

Z majhno zamudo se je tekmovanje začelo. Ker je bilo prijavljenih več tekmovalcev, kot je organizator pričakoval, smo bili razdeljeni v dve skupini. Za povečano število je poskrbel tudi Aleks, saj je podlegel provokaciji in se prijavil. Super! Vsaka skupina je imela na voljo 30 minut časa za plezanje in 30 minut odmora, tako da je vsak tekmovalec skupaj imel uro in pol časa za nekaj manj kot 30 balvanov. Za ogrevanje sem hitro splezala nekaj lažjih, potem pa sem stopnjevala težavnost. Prvih 30 minut je minilo dokaj hitro in preplezanih sem imela 12 balvanov, kar je bil zadovoljiv izkupiček pa tudi "navita" nisem bila preveč. V drugem ciklu so me čakali predvsem težji balvani. Z nekaterimi sem uspešno opravila, z drugimi žal ne, vendar je bilo do konca še dovolj časa. Drugi odmor je minil kar prehitro in že sem pošteno čutila utrujenost, kar pa me ni ustavilo, saj mi je za tretjo rundo ostalo še devet ne-preplezanih problemov. Poizkusila sem na vseh, vendar jih pet nikakor nisem zmogla, nato pa so nam sporočili, da se čas plezanja po kratkem odmoru podaljša še za 15 minut. Z močmi sem bila res že na koncu, vendar sem bila prepričana, da lahko osvojim še kakšen vrh, kar mi je ob bučnem navijanju ostalih tekmovalcev uspelo prav v zadnji minuti.

Kaj pa Aleks? Prijavil se je, seveda, samo za hec, saj mu je čas ob plezanju precej hitreje mineval, poleg tega pa je bilo mnogo bolj zabavno. Prvi krog je plezal zelo dobro in osvojil devet vrhov, odmor pa mu je žal bolj škodil kot koristil, vendar je kasneje vseeno zmogel še štiri balvane. Da ne bi ponovno staknil kakšne poškodbe, se je v zadnjih minutah plezanju raje odpovedal - bolje tako, kot da bi si sama očitala, da je šel tekmovat tudi na mojo pobudo.

Rezultat na tej tekmi ni bil preveč pomemben (osvojila sem prvo mesto), več mi pomeni to, da sem imela res odličen trening (pohvala organizatorju za res lepe balvane vseh težavnosti), da sva s trenerjem ugotovila še nekaj mojih pomanjkljivosti in da smo preživeli lepo športno popoldne. Za piko na i pa smo za spomin vsi trije prejeli majice tekmovanja - hvala za prijaznost in super dobrodošlico. Še pridemo!

 
Mateja

Zadnja sprememba ( četrtek, 18. november 2010 )
 
ZAKLJUČEK REGIJSKEGA POKALA V PLEZANJU - RCC 2010
  anarccZadnji vikend v oktobru se je v Zagrebu zaključil Regijski plezalni pokal 2010. Tekmovanje je namenjeno predvsem mladim izkušenim in tudi manj izkušenim plezalcem iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Italije, Madžarske, pa tudi kakšna Japonka in Srbkinja se najdeta med pisano druščino mladih tekmovalcev. V sklopu tekmovanja so se odvijale tekme v Trstu (Italija) - bolder, v Hermagorju (Avstrija) – težavnost, v Radovljici (Slovenija) - bolder, v Judenburgu (Avstrija) - težavnost, v Szombathelyu (Madžarska) - težavnost in finale tekmovanju v Zagrebu (Hrvaška) - težavnost. Ker se tekmovanje začne koncem januarja in konča koncem oktobra, ter je razporejeno skozi vse leto, sem ga za Anjo in Tima načrtoval kot dopolnilo v državnem prvenstvu, ki je letos planirano samo z dvema vrhuncema.  Hkrati, pa so bile tekme kontrolni pokazatelj trenutne forme in pripravljenosti. Ker je bila na vseh tekmah kar močna konkurenca, tekmovanja nismo jemali z levo roko – nasprotno, vsepovsod si se za dosežen rezultat moral pokazati v najboljši luči in pokazati svoj maksimum. 
  timzagreb
Trst: Obilno sneženje in dve uri vožnje po avtocesti od Celja do Ljubljane nas prisilita, da se obrnemo domov. V vsakem primeru bi zamudili na tekmo. Nejevolja na obrazih se odraža še drugi dan.
Hermagor: Anjo položi bolezen, s Timom pa se odpraviva v idilično mesto pod Alpami, kjer Tim v svoji kategoriji doseže tretje mesto. Z rezultatom sva oba zadovoljna. Trenutno smo še v fazi pridobivanja splošne kondicijske priprave.
Radovljica: Ne vem, ampak imel sem občutek, da oba komaj čakata na tekmo. Prav veselila sta se preizkusa v bolderjih. Tim pobere zmago, Anja pa se uvrsti za njo na odlično peto mesto. Oba je bilo veselje gledati, kako sta se borila do izteka časa.
Judenburg: Dvodnevna tekma – nekakšen maraton. Priprave se začnejo že malo prej. Potrebno je rezervirati sobo za prenočevanje. Napovedane so poplave, kar se pokaže za resnično napoved. Zbudimo se precej prej kot ponavadi in na Globokem se komaj prebijemo čez naraslo Savinjo. Cesta v Sevcah je zaprta, zato jo mahnemo čez Podmejo nad Trbovljami in prvi postanek opravimo na Lopati pri Celju. Kupimo vinjeto za Avstrijsko avtocesto, natočimo gorivo in … Naša laguna se ni strinjala z našim planom. Ob pol šestih obstanemo na parkirišču z uničenim menjalnikom. Kljub takojšnemu pogovoru, je opaziti kakšno zarošeno oko, ki samo pove, kako smo si žetimzagrebskupnoleli na to tekmo.
Szombately: Avto je popravljen - strah pa ne. Končno nam uspe priti na tekmo. Tim vse smeri spleza v prvo, tudi finalno, ocenjeno z 7C+. Ker si še zmeraj deli prvo mesto vrli madžarski sodniki uvedejo inovacijo in za superfinale postavijo smer 6C na hitrost. Za Tima je v startu izgubljena tekma in doseže drugo mesto s priokusom. Zaveda se, da je v formi - ampak hitrost!!!  Povem, da sva prišla na težavnost - kar je tudi lepo zapisano v razpisu. Anja se uvrsti v finale, kjer pa ne uspe rešiti ne preveč težke situacije in zasede peto mesto.
Zagreb: Nekako v starem stilu - do konca ne vemo ali bomo prišli na tekmo ali ne. Anja ravno v tem času nastopa s plesnim valom na Evropskem prvenstvu, kjer dosežejo odlično šesto mesto. Tim je na pripravah v Franciji. Na poti domov se jim pokvari kombi. Domov pride ob štirih zjutraj, ob dveh popoldne pa ima v Zagrebu finale. Na tekmi se nikjer ne opazi utrujenost, vse smeri spleza do vrha, v superfinalu pride najdlje in z zmago napreduje v skupnem seštevku. Zadovoljen s prikazanim v avtu takoj zaspi.

V skupnem seštevku
regijskega pokala je Anja v konkurenci 23 tekmovalk s samo dvema tekmama od šestih osvojila osmo mesto. Tim je v konkurenci 39 tekmovalcev v skupnem seštevku s štirimi tekmami od šestih osvojil drugo mesto.
 
Kar nekaj kilometrov smo prevozili, kar nehaj časa porabili, spoznali nekaj novih prijateljev, spoznali nove kraje in nenazadnje imeli smo se lepo in povrh vsega še uživali - drugo leto pa zopet ponovno na RCC 2011. Upamo, da na večini tekem. 
 
 
Franc
Zadnja sprememba ( torek, 16. november 2010 )
 
MATEJI BRONASTI GRB OBČINE LAŠKO

matejakc V petek, 5. novembra 2010 (mimogrede - na Matejin rojstni dan), je v Kulturnem centru Laško potekala osrednja proslava ob občinskem prazniku, na kateri so podelili najvišja občinska priznanja. Med dobitnicami je bila tudi članica našega kluba - Mateja Hohkraut, ki je prejela Bronasti grb Občine Laško, praviloma namenjen kot spodbuda za nadaljnje delo,  za "odlične dosežke na področju športnega plezanja". Čestitke!

Mateja je po prireditvi povedala: "Priznanja res nisem pričakovala, zato sem ga še toliko bolj vesela. Je potrditev mojega 12-letnega dela in pridnega treniranja ter predstavlja motivacijo tudi za naprej. Prepričana sem, da še nisem pokazala vsega, kar zmorem in lahko s svojimi rezultati še bolj pripomorem k prepoznavnosti našega kluba in s tem Občine Laško."

Tudi člani v Plezalnem klubu Laško smo ponosni, da so rezultati naših tekmovalcev opaženi in nagrajeni. To nam predstavlja potrditev, da delamo pravilno in smo na pravi poti, obenem pa nalogo, da vsem omogočimo še boljše pogoje za trening.


Zadnja sprememba ( ponedeljek, 08. november 2010 )
 
PLEZALNO POLETJE 2010

kalymnos 1a Pa je konec letošnjih počitnic in potepanja po različnih koncih Evrope. Julija smo bili v Franciji, kjer smo sprva nekaj dni plezali v okolici Annecy-ja, mesteca, ki ga krasi čudovito jezero in ogromno lepo urejenih plezališč. Približno 12 ur vožnje, nato postavljanje šotorov in utrujeno poležavanje ter kopanje, naslednji dan pa "akcija" - prvo plezanje. Bilo je super, nekaj lažjih smeri za začetek, ki so bile lepo označene in navrtane. Izkoristili smo tudi bližino plezalsko precej znanega Chamonixa, kjer smo poleg pohajkovanja po mestu, shoppinga v vseh klajmberskih trgovinah in vzpenjanja pod Mont Blanc (z gondolo, seveda Smile) plezali tudi balvane. Po nekaj dneh smo pot nadaljevali v Fontainebleau. Font, ljudje, FONT!!! Plezalski raj za ljubitelje balvanov in po vsem slišanem o tem čarobnem gozdu, ki je "posut" z neskončnim številom zanimivo oblikovanih skal, sem res komaj čakala, da primem za prve oprimke. Kilometri so se vlekli, in ker smo štartali precej pozno, saj smo dopoldne še zadnjič plezali v Annecy-ju, smo, seveda, zamudili v kamp. Prespali smo v avtu, kar pa me ni motilo – spala sem več kot odlično (ko ti spušča blazina za v šotor, je avto res udoben Smile). Naslednji dan smo se s crashpadi na hrbtu končno podali na raziskovanje Fontovskih gozdov. Balvanov je res ogromno, eden lepši od drugega. Najprej sem se ustavila na lažjih, saj se je skale potrebno kar nekako navaditi, nato pa je šlo vsak dan bolje in kar žal mi je, da nismo ostali nekoliko dlje, saj sem si res želela "zategniti" še kaj težjega. No ja, pa drugič, kljub ogromnim številom kilometrov, ki ga loči od doma, vem, da tu nisem bila zadnjič. Dan za počitek smo izkoristili za ogled Pariza, ki je oddaljen kakšno uro vožnje, vendar me mesto tudi tokrat (obiskala sem ga že pred leti) ni preveč navdušilo. Potepanje po Franciji smo zaključili še z obiskom Provanse, ki jo odlikujejo neskončna polja sivke in sončnic, mene pa so najbolj pritegnile stene ogromnega kanjona Gorges du Verdon, saj je pogled z vrha res veličasten. Zadnji dan smo si ogledali mesto Aix, nato pa zvečer hitro zložili šotor in ogromno količino prtljage spravili v prtljažnik ter krenili domov. francija1

Doma je sledilo nekaj šolskih obveznosti – odhod na tedensko potapljanje na otoku Frater, 14 dni pridnega treniranja, da "nadoknadim" zamujeno, nato druga tekma državnega prvenstva, ki se je odvijala v domačih Rimskih Toplicah in začetek šolskega leta z rednimi treningi otrok. Osnovnošolci so že jamrali, da je počitnic konec, sama pa sem imela do faksa še mesec dni, saj sem z izpiti opravila v juniju.

In tako raziskovanja novih plezališč še ni bilo konec, saj smo se septembra odpravili še na Kalymnos, grški otok, ki je znan po izjemnih plezališčih z jamami in kapniki. Sama sem bila malo zaskrbljena, saj se ne spomnim, kdaj sem nazadnje plezala smeri, daljše od 20 metrov, v katerih niti ne uživam preveč, o balvanih pa na Kalymnosu ni ne duha ne sluha. Pa vendar – pustimo se presenetiti. Z dunajskega letališča smo odleteli proti Atenam, naleteli na super taksista, ki nas je pripeljal do pristanišča, nas tam pokalymnos 1bčakal in poskrbel, da smo kupili karte ter nas nato dostavil direktno pred naš trajekt. Vožnje sem se veselila, saj je bila zame neka nova, posebna dogodivščina, v tako veliki ladji se namreč še nisem peljala. Po slikanju sončnega zahoda, super večerji in nekaj odigranim igricam na avtomatih, sem zaspala in se do cilja nisem več zbudila (toliko o izkušnji na trajektu… Smile). S prevozom v Grčiji res nismo imeli nikakršnih skrbi, saj nas je na otoku že čakal gostitelj, pri katerem smo rezervirali apartmaje in nas odpeljal v sobe ter nam postregel z zajtrkom. Super gostoljubje! Prejeli smo tudi svoje skuterje, ki so bili v naslednjih dneh naše glavno prevozno sredstvo. No ja, ni ravno moja Honda… za preganjanje po otoku pa je zadeva res uporabna Smile. Kalymnos me je precej presenetil v pozitivnem smislu, saj so ljudje zelo prijazni in večinoma govorijo angleško, njihove trgovine pa so dobro založene z različnimi izdelki, ki jih kupujemo tudi doma, česar nisem pričakovala. Le vročina je bila nekoliko prehuda; medtem ko smo od doma prejemali novice o hudih poplavah in se čudili ob vseh slikah, objavljenih na Facebook-u  (WiFi je zakon! Smile), smo tukaj skoraj že pozabili, kako izgleda, če dežuje… V naslednjih dneh smo večinoma plezali in kljub moji začetni zaskrbljenosti o (pre)dolgih smereh, se je izkazalo, da se ob tako zanimivih in lepo oblikovanih oprimkih splača potrpeti tistih nekaj metrov več, kot sem jih navajena. Poleg tega pa sem vedno našla še kakšno krajšo "boldersko" smer, ki sem jo splezala za svojo dušo.

Ogromno število preplezanih smeri in balvanov, ogromno prepotovanih kilometrov, ogromno polnočnih palačink z Nutello, ogromna količina slik in ogromno novih doživetij... To so bile letošnje počitnice! Hvala Alexu, da mi je razkazal nova plezališča in prenašal moje jamranje v platkah in hvala sestri za potrpežljivost in super fotke.

Zdaj pa moram zaključiti s pisanjem in "spakirati" za jutrišnji odhod ter se počasi preklopiti na "normalno" življenje. Še nekaj dni in spet bo treba v Ljubljano na fax (jeeeej, jutranje vstajanje…), zvečer pa novi treningi in treniranje mladih nadobudnežev, ki bodo verjetno kmalu sami potovali po svetu in pisali o svojih plezalnih dogodivščinah. Ja, spet bo zabavno!

Fotke so v fotogaleriji: Francija, Kalymnos.

 
Mateja

Zadnja sprememba ( četrtek, 14. oktober 2010 )
 
DRŽAVNO PRVENSTVO V BALVANSKEM PLEZANJU V RIMSKIH TOPLICAH

mateja_rimske Plezalni klub Laško je 28. in 29. avgusta organiziral tekmo za državno prvenstvo v športnem plezanju, natančneje – v balvaniranju. Letos je potekala ob bazenu Aqua Roma v Rimskih Toplicah.

Priprave so bile kar dolgotrajne in predvsem zelo zagnane – Marjan, Janez, Vili, Jože in drugi so se posvetili pripravi stene, s skupnimi močmi pa smo se lotili nabiranja sponzorjev, ki so prispevali tako denarna sredstva kot material in nagrade. Vsem sodelujočim pri organizaciji seveda velik »Bravo!«, še zlasti družini Hohkraut, ki je kar nekaj časa živela samo za tekmo.

V soboto, ko so dopoldne potekale kvalifikacije v članski konkurenci, popoldne tekma za starejše dečke in deklice, zvečer pa še finale za člane in članice, smo imeli precej težav z vremenom, saj je večji del dneva lilo kot iz škafa. Ob koncu dneva smo bili popolnoma premočeni, pa tudi gledalci so se morali skrivati pod dežniki – kar pa nas ni ustavilo. Več težav so imeli tekmovalci, ki jim je bilo onemogočeno nemoteno ogrevanje v coni. A kljub  dežju trud ni bil zaman – zvečer smo namreč spodbujali našo Matejo Hohkraut, ki je bila po kvalifikacijskem delu sicer šele peta in je pred finalom tožila, da se slabo počuti in bi šla najraje spat, potem pa je z večino balvanov opravila kot za šalo in zmagala (vrh je dosegla na treh od štirih balvanov). Glede na to, da se je na prvi tekmi uvrstila na drugo mesto, sedaj pa na prvo, bomo seveda vsi držali pesti, da se odlično odreže tudi na zadnji tekmi in bomo imeli v klubu ponovno državno prvakinjo med članicami. Bravo Mateja, le še tako naprej!

V soboto je med starejšimi dečki tekmoval tudi naš Tim Unuk, ki je zasedel odlično sedmo mesto. Čestitke!

V nedeljo je bil čudovit poletni dan, ki se je pričel s tekmovanjem za cicibane. Otrok je bila cela množica, zato je bila tekma zelo zanimiva – tudi za najmlajše člane našega kluba, ki so si ogledovali, kaj vse zmorejo preplezati tisti, ki tekmujejo na državnem nivoju. Med cicibani nas je predstavljal Jan Medved, ki je vrh osvojil štirikrat ter se tako med 22-imi tekmovalci uvrstil na 11. mesto. Bravo, Jan, še malo pa boš pri kolajnah!Smile Sledila je tekma za mlajše dečke in deklice ter tekma za kadete in kadetinje. Anja Unuk je med kadetinjami za en vrh zgrešila stopničke ter končala na nehvaležnem četrtem mestu. To pa je dobra popotnica za naprej, saj se bo že na naslednji tekmi gotovo lotila izziva in skušala priplezati do medalje. Čestitke, Anja! 

jan_rimske Zmagali smo pravzaprav vsi – tako sodelujoči tekmovalci, ki si sploh drznejo lotiti se tako zahtevnih balvanov, kot tudi člani PK Laško, ki smo si kljub temu, da je klub majhen, ponovno zadali težko organizacijo. In glede na to, kako dobro je tekma uspela, se verjetno v mislih že lahko pričnemo pripravljati na naslednje leto. A najprej seveda nazaj k rednim treningom – naj se začnejo čim prej, da bomo imeli tako v Vzhodni ligi kot na državnem prvenstvu kmalu še kakšnega predstavnika več.

Uršula 

Na koncu še ena velika zahvala vsem, ki ste nam kakor koli pomagali in omogočili, da je tekma odlično uspela: Pivovarna Laško d.d., Občina Laško, Petrol d.d., AGM Nemec d.o.o. in bazenski kompleks Aqua Roma Rimske Toplice, Turistično društvo Rimske Toplice, Jože Pungeršek -  zobozdravnik, Ghetto shop Celje, Factory store, Aljoša Grom (Lapis), City Wall d.o.o., Erih Obrez, Lomas d.o.o., Medex d.d., Hansaplast, Thermana d.d. Laško, Turistična Kmetija Pirc Laško, M&M International d.o.o. Radeče, Fragmat Tim d.d. Laško, Demit d.o.o. Laško, Mercator d.d., Engrotuš d.d., Matjaž d.o.o. Petrovče, Banka Celje, Frizerski salon Petra Laško, Slaščičarna Refik Laško, Lekarna apoteka pri teatru Hus Dušan, Mestne pekarne Zagorje, Pekarna Grosuplje, Pekarna Brance Trnovlje pri Celju, Osnovna šola Primoža Trubarja Laško in Osnovna šola Antona Aškerca Rimske Toplice. Hvala!

Fotke: klik.

Zadnja sprememba ( petek, 03. september 2010 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 Naprej > Konec >>

Rezultati 67 - 72 od 114