Plezalni klub Laško je 28. in 29. avgusta organiziral tekmo za državno prvenstvo v športnem plezanju, natančneje – v balvaniranju. Letos je potekala ob bazenu Aqua Roma v Rimskih Toplicah.

Priprave so bile kar dolgotrajne in predvsem zelo zagnane – Marjan, Janez, Vili, Jože in drugi so se posvetili pripravi stene, s skupnimi močmi pa smo se lotili nabiranja sponzorjev, ki so prispevali tako denarna sredstva kot material in nagrade. Vsem sodelujočim pri organizaciji seveda velik »Bravo!«, še zlasti družini Hohkraut, ki je kar nekaj časa živela samo za tekmo.

V soboto, ko so dopoldne potekale kvalifikacije v članski konkurenci, popoldne tekma za starejše dečke in deklice, zvečer pa še finale za člane in članice, smo imeli precej težav z vremenom, saj je večji del dneva lilo kot iz škafa. Ob koncu dneva smo bili popolnoma premočeni, pa tudi gledalci so se morali skrivati pod dežniki – kar pa nas ni ustavilo. Več težav so imeli tekmovalci, ki jim je bilo onemogočeno nemoteno ogrevanje v coni. A kljub  dežju trud ni bil zaman – zvečer smo namreč spodbujali našo Matejo Hohkraut, ki je bila po kvalifikacijskem delu sicer šele peta in je pred finalom tožila, da se slabo počuti in bi šla najraje spat, potem pa je z večino balvanov opravila kot za šalo in zmagala (vrh je dosegla na treh od štirih balvanov). Glede na to, da se je na prvi tekmi uvrstila na drugo mesto, sedaj pa na prvo, bomo seveda vsi držali pesti, da se odlično odreže tudi na zadnji tekmi in bomo imeli v klubu ponovno državno prvakinjo med članicami. Bravo Mateja, le še tako naprej!

V soboto je med starejšimi dečki tekmoval tudi naš Tim Unuk, ki je zasedel odlično sedmo mesto. Čestitke!

V nedeljo je bil čudovit poletni dan, ki se je pričel s tekmovanjem za cicibane. Otrok je bila cela množica, zato je bila tekma zelo zanimiva – tudi za najmlajše člane našega kluba, ki so si ogledovali, kaj vse zmorejo preplezati tisti, ki tekmujejo na državnem nivoju. Med cicibani nas je predstavljal Jan Medved, ki je vrh osvojil štirikrat ter se tako med 22-imi tekmovalci uvrstil na 11. mesto. Bravo, Jan, še malo pa boš pri kolajnah! Sledila je tekma za mlajše dečke in deklice ter tekma za kadete in kadetinje. Anja Unuk je med kadetinjami za en vrh zgrešila stopničke ter končala na nehvaležnem četrtem mestu. To pa je dobra popotnica za naprej, saj se bo že na naslednji tekmi gotovo lotila izziva in skušala priplezati do medalje. Čestitke, Anja! 

Zmagali smo pravzaprav vsi – tako sodelujoči tekmovalci, ki si sploh drznejo lotiti se tako zahtevnih balvanov, kot tudi člani PK Laško, ki smo si kljub temu, da je klub majhen, ponovno zadali težko organizacijo. In glede na to, kako dobro je tekma uspela, se verjetno v mislih že lahko pričnemo pripravljati na naslednje leto. A najprej seveda nazaj k rednim treningom – naj se začnejo čim prej, da bomo imeli tako v Vzhodni ligi kot na državnem prvenstvu kmalu še kakšnega predstavnika več.

Uršula 

Na koncu še ena velika zahvala vsem, ki ste nam kakor koli pomagali in omogočili, da je tekma odlično uspela: Pivovarna Laško d.d., Občina Laško, Petrol d.d., AGM Nemec d.o.o. in bazenski kompleks Aqua Roma Rimske Toplice, Turistično društvo Rimske Toplice, Jože Pungeršek -  zobozdravnik, Ghetto shop Celje, Factory store, Aljoša Grom (Lapis), City Wall d.o.o., Erih Obrez, Lomas d.o.o., Medex d.d., Hansaplast, Thermana d.d. Laško, Turistična Kmetija Pirc Laško, M&M International d.o.o. Radeče, Fragmat Tim d.d. Laško, Demit d.o.o. Laško, Mercator d.d., Engrotuš d.d., Matjaž d.o.o. Petrovče, Banka Celje, Frizerski salon Petra Laško, Slaščičarna Refik Laško, Lekarna apoteka pri teatru Hus Dušan, Mestne pekarne Zagorje, Pekarna Grosuplje, Pekarna Brance Trnovlje pri Celju, Osnovna šola Primoža Trubarja Laško in Osnovna šola Antona Aškerca Rimske Toplice. Hvala!

Fotke: klik.

Vsem zainteresiranim sporočamo, da bo uvodni sestanek v sredo, 08.09.2010, ob 18.00 uri v telovadnici Osnovne šole Primoža Trubarja v Laškem (Trubarjeva 20). Vabljeni otroci vseh starosti, za starejše pa bo možnost rekreacije (datume objavimo v prihodnjih dneh).

Se vidimo.

V ponedeljek smo se zgodaj zjutraj (po nekaj pripetljajih) končno odpravili iz Laškega proti Bohinju, naloženi v velik črn kombi. Prvi dan naših plezalnih dogodivščin nas je rezveseljeval z vročim in sončnim vremenom, zato smo hitro postavili naš "mali" tabor, ki je sestavljal kar 6 šotorov, saj so se nam pridružili tudi Lizini starši in 2-letna sestrica Sola. Popoldan smo preživeli v plezališču Bellveluve v bližini našega kampa, zvečer pa so se najbolj pogumni skopali v precej hladnem Bohinjskem jezeru.

Torek se je začel precej hladno, mi pa smo se že takoj po zajtrku odpravili v Bohinjsko Belo in tam preživeli plezalno obarvano dopoldne. Splezali smo nekaj lažjih smeri, nakar pa so nas pregnale prve dežne kapljice, ki pa niso omajale našega veselja do popoldanskega sprehoda do čudovitih korit Mostnice v Triglavskem narodnem parku.

Sreda je minila v običajnem plezalnem vzdušju, večer pa so nam popestrili konji, ki so nas popeljali na sprehod po vaških poteh v bližini Bohinjskega jezera. Po naporni ježi smo bili vsi utrujeni in predvsem lačni, zato smo bili zelo veseli presenečenja Timovih in Nikovih staršev, ki sta nam pripravila pravo pojedino jedi iz žara, ki sta ga samo za nas pripeljala vse do Bohinja .

Fotke so v fotogaleriji, tu pa je še nekaj vtisov s tabora, ki so jih zapisali pridni mladi plezalci:

Zbrali smo se na avtobusni postali Laško, se naložili v kombi in se odpeljali. Proti koncu poti smo videli Triglav in Bled. V kampu smo postavili šotore in se razpakirali. Že prvi dan smo plezali kot opice. Bili smo na Belviju, kjer sta plezala tudi Lizina starša. Po tej steni smo plezali večinoma z nogami. Jan, Rok in Martin so se igrali s smolo in naredili baklo. Učitelji so nam kuhali večerjo, mi pa smo imeli dnevne zadolžitve - pomivanje posode, brisanje miz, točenje pijače... Ob pol desetih smo bili vsi v šotorih, umiti in siti. Skupaj smo bili Nik, Jan in jaz, v drugem šotoru Rok in Martin, v velikem šotoru Lizina družina, zraven še Klara in Dejan, malce naprej Ksenija in Jaka, v največjem šotoru pa Liza in Iva.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili v Bohinjsko Belo. Ker je začelo deževati smo pobrali kramo in se vrnili v tabor. Velik del popoldneva smo preživeli na vrtiljaku, zvečer pa je bil močan naliv, na srečo smo nad mizico naredili streho in klepetali. Po smreki je pridirjal polh, ki nam je poživil deževen večer. Šotori so ostali suhi, le Rok in Martin sta imele nekaj mokrih cunjic.

Zjutraj sta se pridružila še Mateja in njen prijatelj Dejan, skupaj smo se odpravili v Bohinjski Belo. Mateja je vpela težjo smer, ki so  jo preplezali trije kalibri - Jan, Rok in Nik. Malicali smo pod bori in se odpravili na razgledno točko, od koder je bil čudovit razgled. Popoldne sta prišla še ati in mami, ki sta malce kolesarila, mi pa smo šli na ježo konj na Mrcina ranč. Zvečer smo skupaj pekli na žaru in malce poklepetali.

V četrtek smo se zbudili v kislo jutro in kmalu je pričelo deževati, zato smo se odločili za obisk Aqua parka Bohinj, kjer smo neizmerno uživali na toboganih, seveda smo tudi plezali na umetni steni nad bazenom, nato čof v vodo. Na poti v kamp smo kupili sladoledno torto, ker je Jan praznoval 10. rojstni dan. Tudi pozno popoldne se ni prikazalo sonce, zato smo se odločili podreti naš tabor, v rahlem dežju. Odpravili smo se iz kampa, se okrepčali v pizzeriji in se odpeljali domov.

Na Petrolu v Laškem, pod streho, smo se poslovili in odfrčali vsak na svojo stran, novim dogodivščinam naproti.

Tim Golej

Na taboru sem se imela lepo. Lepo mi je bilo, ko smo jahali konje, plezali po skalah in se kopali v bazenu. V šotoru mi je družbo delala Liza. Hrana je bila dobra. Všeč mi je bil sprehod, na katerem se je videl lep razgled na Bohinj. Žal smo zaradi vremena morali domov oditi en dan prej... Vendar spomin na moj prvi tabor bo ostal! 

Hvala Klari in Kseniji.

Iva Filipov

V avtomobilu sem sedel tam čisto zadaj in se radovedno razgledoval. Pod mano so se tiščali šotor, spalna vreča, nekaj črepinj in seveda mleko, moj najboljši prijatelj. Ustavili smo na avtobusni postaji in skozi okno sem uzrl prve junake, ki se me bodo razveselili. To so bili sami fantiči: Tim, Nik, Rok, Jan in Martin. Njihovi starši so jih pripeljali in se poslovili. Taborniki so se zrinili v kombi, ki mu je poveljevala Klara, neutrudni voznik pa je bil Dejan. Jaz sem ostal v avtomobilu s Ksenijo in Jakom. V Celju smo pobrali še Ivo in se odpravili proti Bohinju. Na avtocesti me je zmanjkalo, zbudilo me je šele razburjeno govorjenje, da se vidi Triglav in da se peljemo skozi Bled. V kampu Zlatorog nas je pričakala Liza z družino. Pričelo se je garanje. Ne boste verjeli, vso kramo, ki je billa zložena v kombiju in avtomobilu, so začeli vleči ven. Videl sem, kako postavljajo šotore, zabijajo kline, postavljajo stolčke in mize. Zame se še nihče ni zmeni. Pospravijo me v neko košaro, zato nič več ne vidim, zelo dobro pa slišim. Klara pravi: "Malce bomo pomalicali, nato pa nas čaka plezalnje." Po malici in vseh pripravah na plezanje so se nabasali v kombi in se odpeljali. Ostal sem sam in malce podremal.

Čez nekaj ur pa tik ob mojem levem ušesu: "Kdo bo še Čokolešnik?" Zdrznil sem se in počakal, da me izvlečejo iz košare in me premešajo z mojim prijateljčkom. Otroci so se me zelo razveselili in če povem po resnici sem bil rahlo presenečen, da sem zaželen tudi pri odraslih. Po večerji je seveda sledilo pomivanje posode. Vsak dan je bil nekdo drug zadolžen za to; nekdo je odnašal smeti, dva sta skrbela za vedno svežo pijačo in brisanje mizic. Večinoma ni bilo nesoglasij, le Nik in Rok sta se bolj težko uskladila, kdo bo delal Cedevito. Zvečer je sledilo še umivanje, klepetanje in končno spanje.

Naslednje jutro sem bil glavni meni, natrošen v vseh skodelicah in čakal mala lačna usta. Ta dan so plezali v Bohinjski Beli, popoldne pa so delali strehico nad mizo zaradi dežja. Pogledali so tudi šotore, če so ostali suhi. Za druge ne vem, jaz sem bil na varnem in suhem. Naslednji dan je prišla še Mateja s prijateljem Dejanom, vsi skupaj so plezali in jezdili konje, opazovali smrčečega vietnamskega pujsa in jedli sladoled. Zvečer sem ostal v košari, ker so pekli na žaru.

V četrtek spet kaže na dež. Odločijo se za kopanje v Aqua parku, tam je menda plezalna stena nad bazenom, to bi rad videl. Ker se vreme ne popravi, začnejo podirati šotore. Zdaj se v hudi nevarnosti, da odletim v smrdljiv koš za smeti, kajti skoraj prazen sem že. Ko so spalke že zvite, šotori v boršah, otroci v vrsti, Klara vpraša: "Kdo tudi doma je Čokolešnik?" Takrat sem v strahu z močnim razbijanjem v prsih in kurjo poltjo čakal kakšno roko, ki me bo vzela s seboj. Nik dvigne roko in pristanem v toplem naročju svojega novega lastnika. Hvaležen sem mu in vesel se odpeljem proti domu.

Vaš Čokolešnik

Konec šolskega leta pomeni tudi konec plezalnega krožka, ki smo ga letos zaključili s klubsko tekmo. Žal udeležba ni bila popolna, saj je kar nekaj plezalcev in plezalk že pobegnilo na dopust. Tekma je potekala v dveh kategorijah, zato da bi imeli kar najboljše možnosti vsi, tudi tisti, ki na plezalna tekmovanja sicer ne hodijo, trenerji pa so smeri označili v mali plezalni sobi, da niso bili na slabšem niti tisti, ki ne marajo višine. 

Med otroci, ki so pričeli plezati v zadnjem šolskem letu, je prvo mesto osvojil Martin Grešak, druga je bila Liza Novak, tretja pa Gaja Ahtik. Pri tistih, ki so plezali že prej, je bil prvi Jan Medved, drugo mesto sta si delila Gregor Pungeršek in Rok Pražnikar, četrti je bil Nik Golej, peta pa Eva Leskovar.

Vsi plezalci so prejeli priznanja, kar bo gotovo dobra spodbuda za naprej, po tekmi pa smo še poklepetali in se posladkali.

Ponovno se vidimo na plezalnem taboru v prvem tednu meseca avgusta!