PLEZALNI TABOR 2011

skupinska2 Za lokacijo letošnjega plezalnega tabora sva z Alexom izbrala Bovec, tja sva se odpravila tudi na enodnevni izlet in si ogledala plezališča, ponudbo in kamp. Vse je izgledalo super, zato smo neučakano odštevali dneve do odhoda, žal pa se na koncu ni izšlo po naših željah. Vreme nam tokrat ni bilo naklonjeno in zadnji dan smo še vedno zaskrbljeno pogledovali v nebo in se spraševali, če bo zdržalo, vendar je bila napoved (pre)slaba, skale pa tako že popolnoma premočene. Novico, da letošnji tabor odpade, je bilo otrokom težko sporočiti in nisva jim želela pokvariti počitnic, saj veva, da so tabori že od nekdaj tista češnja na vrhu smetane, ki izbriše tudi morebitne neprijetne spomine iz telovadnice in treninge ohrani v najlepšem spominu. Tako je bil v dobre pol ure narejen "rezervni načrt" - ogromno plezanja v okoliških plezališčih in vračanje domov, kjer se naspimo v udobnih posteljah in nam dežne kaplje, ki bi kvarile naše kampiranje, ne morejo do živega. Bilo je nekaj razočaranja, vendar so pristali tudi na to možnost, saj napoved res ni bila najbolj obetavna, z Alexom pa sva si prisegla, da bova naredila vse, da bo tudi letošnji tabor zabaven in nepozaben. 

Prijavilo se je 8 otrok, nekateri so v zadnjem trenutku sporočili, da jim zaradi različnih razlogov ne bo skupinska1uspelo priti, tako da se nas je bilo na koncu 7 - poleg naju še Ambrož, Martin, Tilen, Anja in Kaja, večkrat pa so se nam pridružili tudi starši, ki so z navdušenjem spremljali svoje otroke, kako pogumno lezejo v višave. V soboto je bil na sporedu Kotečnik - znano slovensko plezališče, v katerega pa "svojih" otrok še nikoli nisva odpeljala in res je bil čas, da ga spoznajo. Nekoliko daljši dostop jih ni prestrašil, volje ni manjkalo, ustavili jih niso niti mokri oprimki v nekaterih smereh (pravzaprav so bili nad "lužami" v oprimkih celo navdušeni...Smile). Vsi so bili izjemno pridni, zagnani in motivirani, še posebne čestitke pa Tilnu, ki je tokrat prvič plezal v skalah in brez kančka strahu dosegal vrhove enega za drugim. Tudi dež, ki nas je malo prehitro pregnal domov, nam ni mogel pokvariti čudovitega plezalnega dneva. Dober začetek!

Nedelja je bila namenjen plezanju v plezalnem centru v Gradcu, saj sva jim želela pokazati tudi večje stene, kot so jih navajeni. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava, saj so kljub navdušenju nad naravnimi plezališči ob vstopu v dvorano ostali brez besed. Ambrož in Martin sta vpela kar nekaj smeri, ostali (tokrat se nam je pridružil še Jan) pa so ju z zanimanjem opazovali in jima pridno sledili. Vsekakor bi vsi ostali dlje, če ne bi zaradi pozne ure morali "spakirati", saj je bilo naslednji dan na vrsti plezanje v enem izmed Alexovih privatnih plezališč, v katere odpelje le povabljence, kar si zagotovo lahko štejemo v čast. Plezali smo kar cel dan, med vmesnim počitkom pa sva na plinskem gorilniku skuhala kosilo, ki smo ga pojedli kar sredi gozda in upam, da sva jim tako le pričarala nekaj "kampovskega življenja", za katerega so bili prikrajšani.

kartanjeIn najboljše za konec - v torek smo se zgodaj zjutraj zbrali v Laškem, opremljeni z nahrbtniki in spalnimi vrečami, saj je bil naš cilj Okrešelj, kjer v planinski koči preživimo noč in tako vsaj 1x ne spimo v domačih posteljah. Kaja, Anja in Martin so smuknili v moj avto, Tilen pa se je pridružil Alexu, ki je v Celju pobral še Ambroža in mami Sonjo. Tako smo z dvema polnima avtomobiloma odrinili proti Logarski dolini. Vzdušje med vožnjo je bilo res zabavno, naučili so me novo igrico ugibanja in tako je vožnja minila, kot bi mignil. Parkirali smo pod slapom Rinka in nekateri so precej zaskrbljeno opazovali svoje težke nahrbtnike, še posebej po tem, ko je Alex vsakemu razdelil še dober liter vode, kakšen "štrik" ter kruh in namaz za jutrišnji zajtrk. Vendar so bili kmalu potolaženi, saj so  ugotovili, da morajo vso opremo prinesti le to žičnice. To je na obrazu vseh narisalo rinkanasmeške in vztrajno so zagrizli proti vrhu. Večkrat smo se ustavili, si odpočili, se kaj novega naučili in uživali ob pogledu na izjemno naravo, ki nas je obdajala, tako da ni bilo prenaporno. Hitro smo prispeli do planinske koče, se malo okrepčali, nato pa se odpravili v plezališče, ki je zaradi gorskega ambienta res nekaj posebnega. Dolge smeri, za katere smo imeli skoraj prekratke vrvi, niso ustrašile naših mladih plezalcev in plezali smo vse do večera, ko smo se utrujeni vrnili v kočo in hvaležno sprejeli pripravljeno večerjo - špagete in posladek! Res neverjetna gostoljubnost in iskrena hvala oskrbnikom koče, ki so nas tako prijazno sprejeli. Večernemu kartanju je sledilo še nekaj smeha in norenja, nato pa smo se zakopali v spalke in utrujeni v trenutku zaspali. Zjutraj smo se zbudili nekoliko prehitro - ob zvokih Martinove budilke, ki jo je pozabil izklopiti, pa nismo bili preveč jezni, saj smo vedeli, da je pred nami še en čudovit dan, ki ga ni vredno prespati. Po zajtrku smo odhiteli v dolino (tokrat z nahrbtniki - da ne bo kdo rekel, da se nismo matrali!), se odpeljali v plezališče v Logarski dolini in se tam še malo navili, nato pa zadnje dejanje, ki so se ga otroci veselili že cel teden - rafting v Športnem centru Prodnik. Veslanje alexmatejavečini ni preveč dišalo, saj so bile roke že kar precej utrujene,  zato smo čas raje izkoristili za skakanje in kopanje. Prva sta se opogumila Tilen in Martin, sledil jima je Ambrož, punci pa tudi nista dolgo ostali dolžni in kmalu je vseh pet čofotalo v mrzli Savinji. Provokaciji je podlegel tudi Alex ("če boš pa ti, bom pa jaz tudi..."), prav tako se mrzle vode ni ustrašila Sonja, le meni je bilo na čolnu precej prijetneje, saj mi različne vodne aktivnosti niso najbolj pri srcu. Najprej sem razmišljala o tem, da se jim na raftu sploh ne bi pridružila, pa so mi že med vožnjo povedali, da "to pa res moram iti", in vedela sem, da jim bo uspelo, da me prepričajo tudi v kopanje - oblečeno! Hja... Tabor smo želeli zaključiti se s kuhanjem pa ob vseh sladkarijah nismo bili najbolj lačni in smo se odločili, da se bo za to dovolj časa doma. Tako smo le poklicali starše in jim sporočili, kje in kdaj nas morajo čakati ter zaštartali proti Laškem, nekateri so bili celo preveč utrujeni, da bi celo pot zdržali z odprtimi očkami.

Kljub temu da nam ni uspelo izpeljati načrtovanega tabora, je bilo fantastično. Letošnje dogodivščine nam bodo ostale v spominu po izjemnih plezališčih, obilici smeha, množici prikupnih nagajanj ter zanimivih izkušenj. Na parkirišču so otroci dobili še domačo nalogo - napisati svoje vtise s tabora in danes sem pridno prejemala maile (čakamo še Martina...!), tako da so se tudi tu še enkrat izkazali. Res so bili super in z Alexom jih z veseljem še kdaj odpeljeva na raziskovanje novih skrivnostnih kotičkov, ki jih ponuja narava. 

Fotke sledijo...


Mateja


martintilen
TILEN: S plezalnim klubom Laško smo se odpravili na pet-dnevni tabor. Vsak dan smo odšli na drugo lokacijo: Kotečnik, Graz,  Logarska dolina - Okrešelj. Čeprav raje plezam na naravnih stenah, mi v Gradcu še zdaleč ni bilo slabo, saj se prvič v življenju videl tako ogromno plezalno steno. Najboljše pa mi je bilo na Okrešlju, kjer smo tudi prespali. Na poti nazaj smo se ustavili na raftu v Logarski dolini. Izlet mi je ostal v dobrem spominu.


KAJA: Najbolj so mi ostale v spominu visoke stene v Gradcu. Preplezali smo veliko zanimivih smeri in vsakavecerja po svoje je bila zapletena. Tudi pot na Okrešelj je bila čudovita, čeprav kar utrujajoča. Zelo nam je prijala osvežitev pri izviru reke Savinje, še bolj pa pod slapom Rinka. Hrana v koči je bila super (bravo, kuharji!), postelje pa dovolj velike za vse. Zadnji dan - rafting. To je bilo nepozabno doživetje, kjer smo se preizkusili v veslanju in se kopali v reki Savinji. Reka je bila za marsikoga zelo mrzla, a smo vseeno uživali prav vsi. Nato nam je ostala le še dolga pot domov. Nekateri so jo deloma prespali, drugi so gledali skozi okno, tretji pa v avtu na glas ploskali brez razloga... Letošnji plezali tabor mi je bil zelo všeč in upam, da bo organiziran še kakšen.


AMBROŽ: Jaz sem se zelo veselil tabora v Bovcu, a je zaradi slabe vremenske napovedi odpadel. Aleks in Mateja sta se domislila nove rešitve, ki mi je bila po prvotnem začudenju še bolj všeč. Prvi dan smo plezali v Kotečniku, kjer sem plezal prvič, zraven pa se je pridružilo tudi veliko staršev. Prehitro nas je pregnal dež, a smo se skrili pod skalo, kar je bilo zelo zanimivo. Meni je bila najbolj   všeč nedelja, ko smo plezali v Gradcu v dvorani, kjer sem že bil. Tam so postavljene smeri različnih težavnosti in sem lahko prvič ambroz sam vpel nekaj smeri. Bolderji so bili zelo dolgi, ampak sem splezal tudi nekaj malo težjih (zame, seveda). Ko so vsi iz kluba odšli domov, sem z očijem in mamico še plezal vse do 21. ure, ko se ta športni center zapre, in na koncu bil zares zelo, zelo utrujen. V ponedeljek smo plezali v naravnem plezališču, kjer sta nam Mateja in Aleks vpela nekaj zelo težkih in dolgih smeri, odkupila pa sta se s testeninami in sladkarijami. Staršev ni bilo zraven in bilo je malo drugače kot prva dva dneva. V torek smo šli na Okrešelj, kjer smo plezali pod Mrzlo goro in v koči prenočili. Smeri so bile lepe in pridobili smo veliko novih izkušenj ter znanja s področja gorništva, saj nas je Aleks vseskozi učil, kako se hodi v gore in kako se moramo v gorah obnašati. Hrana v koči je bila zeeeelo dobra in kar ne morem se odločiti, ali so bili bolj slastni špageti ali še topel borovničev zavitek. Sploh mi ni žal, da si za posladek nisem izbral lučke. Pred spanjem smo igrali Uno in kar prehitro je bilo treba v spalke. Zjutraj sem zopet jedel evrokremni namaz na kruhu in mami kar ne more verjeti, da imam to "po novem" res rad. Zadnji dan pa smo plezali v Logarski dolini blizu koče Slovenskih specialcev, kjer nam je Aleks vpel zelo težko smer, ki nas je vse zelo namučila. Za sprostitev smo se vsi srečni podali na rafting, kjer nismo pričakovali, da je tudi veslanje lahko naporno. Ohladitev v mrzli Savinji je bila nujno potrebna in to smo seveda morali izkusiti vsi, ki smo se tabora udeležili (Mateja kar v dolgih plezalnih hlačah). Moram priznati, da bi na takšenm ali podobnem taboru lahko užival še vsaj en teden. Komaj čakam, kam bomo šli naslednjič!


ANJA: V petek sem izvedela, da zaradi slabega vremena ne bomo kampirali. Ta ideja mi ni bila ravno anjakaja všeč, vendar se je tabor izkazal za imenitnega. V nedeljo smo odšli v Avstrijo. Po vožnji, ki sem jo prespala, smo prispeli v Gradec. Bila sem presenečena, saj si nisem mislila, da bo ta plezalni center tako velik. Bil je v dveh nadstropjih, še zunaj so imeli umetno steno. Notri sem plezala, mislim, da pet smeri, pa še zunaj sem plezala eno. Te smeri so bile gotovo težje kot tiste v telovadnici v Laškem. Ta plezalni center je gotovo zelo obiskan, saj je bilo tam veliko ljudi, nekateri bolj in nekateri manj izkušeni. Po končanem plezanju sem bila malce utrujena, a smo zunaj imeli še malico. Na voljo smo imeli veliko stvari: paštete, evrokrem... Skoraj vsi smo jedli evrokrem.

Zadnja sprememba ( petek, 12. avgust 2011 )