Po napornih treningih fitnesa si je Mateja zaželela, da bi v soboto njen trening potekal v Wolfsbergu v Avstriji. Ker je bil v avtu še prostor, so z nama odšli Jan, Eva, Gregor in Nik. Ne, ni nas bilo šest v enem avtu, Nikovi starši so izrazili željo, da bi z nami odšla vsa "familija". Super - več nas je, bolj je zabavno!

Štartala sva šele ob dvanajstih (ker je Mateja dopoldne študirala za torkov izpit), Evo pobrala v Šmarjeti, Jana v Laškem, Gregor pa nas je že čakal v Celju (na presenečenje vseh tokrat ni zamudil...). Vožnja je potekala brez problemov, tako da smo kmalu parkirali pred dvorano in po številu avtomobilov kar malo zaskrbljeni stopili skozi vrata. Pa ni bilo hudo - pravzaprav smo imeli res srečo in ni bilo pretirane gneče. Najprej so bile na vrsti ogrevalne vaje, nato pa še ogrevanje na "bolderci". Očitno pa je bilo ogrevanja za Gregorja premalo, saj ga je že v prvi smeri uščipnilo v vratu, vendar ga to ni odvrnilo od nadaljnjega plezanja, le malo smo se šalili na njegov račun. Vsi so bili zelo zagreti za plezanje na visoki steni, Jan pa si je, seveda, dal duška samo na "bolderci" (imel je dober izgovor, ker ima poškodovane prste). Pa drugič, kajne, Jan? Mladi plezalci so bili odlični - Eva je dokazala, da se ji marljivost na treningu obrestuje, saj je splezala nekaj težjih smeri, ki so dobra popotnica in motivacija za bližajočo se Vzhodno ligo. Le tako naprej. Tudi Nik je dal vse od sebe, saj je bil v spremstvu svojih navijačev (oba starša in brat) in njegov trud je bil poplačan z njihovimi pohvalami in mnogo doseženimi vrhovi. Gregor pa je na koncu "našel" težko previsno smer z "bolderskimi" gibi, ki mu je pisana na kožo. Padel je le nekaj gibov pod vrhom, zato ima za naslednjič svoj "projekt". Tudi Mateja je izpolnila svoj cilj in oddelala svoj trening, čeprav se je precej posvečala svojim varovancem. Kaj pa jaz in moja stranska vloga? Bil sem šofer, varovalec, fotograf, navijač, varuška in za nagrado sem lahko napisal tale članek. Pa mi ni bilo težko in sem užival!

Po približno štirih urah plezanja so bili že vse zelo utrujeni, zato smo se odločili, da končamo današnji trening. Zunaj je bila že tema in malo je naletaval sneg. Upali smo, da ne bo kaj hujšega, vendar je bila cesta proti domu že precej zasnežena, zato se je vožnja nekoliko zavlekla. Pomembno pa je, da smo vsi srečno prispeli. Med potjo smo imeli tudi bližnje srečanje s policisti, vendar tokrat na srečo brez posledic za mojo denarnico.

Bilo je naporno, a prijetno in moram pohvaliti vse otroke za kulturno vedenje in zavzetost na treningu, zato sva z Matejo sklenila, da jih bova z veseljem še kdaj vzela s sabo. Nekaj fotk pa v fotogaleriji.

Marjan

Sobotno jutro je bilo pusto ter dolgočasno kot vsa zasnežena jutro poprej. V oporo mi je bilo le popoldansko plezanje, ki naj bi potekalo v Avstriji. V to državo, polno odličnih dvoranskih sten, smo se odpravili že večkrat, vendar skoraj vsakokrat v nam najbližji Graz, tokrat pa je bil načrt malo drugačen in nas je Mateja presenetila z Wolfsbergom. Ime mesta v prevodu res zveni nekoliko smešno ("Volčji hrib"), vendar koga pa ob tako odličnih stenah zanimajo imena. Iz Celja smo odšli ob 12.30, vožnja je potekala karseda dolgo, saj sem komaj čakal, da primem za oprimke. Za "izlet" sta se odločila Mateja in njen oče Marjan, ki nas je do plezališča tudi popeljal, vabilu pa sta se poleg mene odzvala še Eva in Jan. Ob prihodu so nas tam pričakali tudi Nik ter njegov brat in starši. Takoj smo se z ledenega parkirišča vsi pognali v toplo ter prijetno dvorano, polno prečudovitih smeri in se nemudoma začeli ogrevati. Ob pogledu na stene tega ni bilo težko storiti nikomur, le jaz sem se bolj malomarno ogrel, kar sem nato obžaloval in obžalujem še danes. Po ogrevanju smo začeli s plezanjem na nizki steni, ki stoji v posebnem prostoru. Nekaj časa smo nemoteno plezali, se hecali, iskali oprimke smešnih oblik ter se zabavali, vendar to ni trajalo prav dolgo, saj smo kajpak morali začeti z resnejšimi "boulderji". Mateja, ki je bila seveda avtorka vseh teh, nam jih je pokazala ter nas ob nadaljnjem plezanju tudi spremljala in spodbujala. Vse to je potekalo gladko, dokler si nisem zaradi malomarno ogretega vratu le-tega malce pretegnil, da ga nisem mogel premikati v eno smer. Zato je plezanje kasneje zame potekalo le v eni smeri - skratka, levi . Kljub temu smo pridno nadaljevali ter se zabavali še naprej, sam sem poskusil splezati smer z oceno 6b+, ki mi je sicer šla odlično, a sem pod vrhom moral odnehati. Tudi ostalim je šlo zelo dobro, plezali smo vse do večera in se spopadali z velikim številom smermi, nato pa se ob družbi bonbonov, ki jih je ob koncu razdelil Nik, počasi odpravili domov. To je bil eden najboljših plezalnih izletov do sedaj!

Gregor

P.S. Vrat me še danes boli, upam, da bo do srede bolje!

Po več kot letu dni odsotnosti se je Mateja Hohkraut vrnila na plezalno sceno. Nekajmesečni strokovni in resni treningi pod vodstvom novega trenerja Aleksandra Stopinška že kažejo napredek in rezultate. V soboto smo se odpeljali v Celovec, kjer je tamkajšnji klub organiziral odprto prvenstvo v balvanskem plezanju. Udeležba je bila mednarodna, saj so v različnih kategorijah nastopili tekmovalci iz Avstrije, Slovenije, Srbije, Italije, Češke, BiH in Hrvaške.

Za Matejo je bila to tekma, s katero sta s trenerjem ocenila njeno formo in primerjavo z ostalimi tekmicami. In če smo bili še pred začetkom zaskrbljeni glede Matejine "psihe" (to je bila namreč njena prva letošnja tekma), je med samo tekmo pokazala, da je to njen močan adut, saj je splezala kar tri balvane v zadnjem poizkusu.

Tekmovanje je bilo sestavljeno iz osmih balvanov. Plezali so drug za drugim in vsak je imel na voljo tri poizkuse, pri čemer je veljal sistem - manj poizkusov, kot si porabil, več točk si prejel. Balvani so se stopnjevali po težavnosti. Prvega so preplezale vse tekmovalke, v drugem pa so se začele težave in Mateji je uspelo osvojiti vrh šele v tretjem poizkusu. Sam sem že malo podvomil o njeni pripravljenosti, ko pa je tretji balvan osvojila v prvo in četrti vrh dosegla edina izmed tekmovalk, je bilo jasno, da je imel Alex prav. Kljub temu da zadnji balvan ni več odločal o prvem mestu, je Mateja zbrala še toliko moči in motivacije, da ga je splezala v zadnjem poizkusu z atraktivnim "jumpom" in tako prepričljivo zmagala z vsemi osmimi osvojenimi vrhovi.

Tekma je bila dobro organizirana in kljub pomanjkljivemu znanju nemščine smo dobili vse potrebne informacije. Vzdušje je bilo fantastično!

Na poti domov pa sta Mateja in Alex že analizirala balvane in delala načrte za naprej. Čestitke obema!

Marjan

S tekmo v Kranju se je končalo letošnje državno prvenstvo v težavnosti in v balvanskem plezanju. Na njem je nastopalo 6 tekmovalcev iz PK Laško, žal pa je bila ta sezona nekoliko slabša, kot smo pričakovali, vendar se moramo zavedati, da so mlajši tekmovalci na tekmah predvsem nabirali izkušnje in rezultat ni bil preveč pomemben. 

Najbolje se je odrezal Matic Kozmus, ki je v kategoriji članov v balvanskem plezanju zasedel skupno 5. mesto, v težavnosti pa je bil s tekmo manj 17. Le na eni tekmi je nastopila Ksenija Zupanc in v kategoriji mladink zasedla skupno 3. mesto v balvanih, vendar zaradi premajhnega števila tekmovalk ni bilo skupne razglasitve najboljših. Cicibana Rok Pražnikar in Lan Lavrinc sezone nista vzela preveč resno, saj sta nastopila le na treh tekmah in tako njuni skupni uvrstitvi (Rokovo 19. in 22. mesto ter Lanovo 17. in 22. mesto) nista najbolj realni. Za Roka je bilo to prvo državno prvenstvo in je na nekaterih tekmah plezal res dobro in zanesljivo ter v zadnjih mesecih zelo napredoval. Pri mlajših dečkih sta naš klub letos zastopala Gregor Pungeršek in Patrik Maček. Gregorja je treba pohvaliti, saj se je udeležil prav vseh tekem in se vedno boril po najboljših močeh, konkurenca pa je bila letos izjemno močna zaradi prestopa v višjo kategorijo. Patrik sezone ni dokončal, saj se je odločil, da mu plezanje ne predstavlja več dovolj velikega zadovoljstva in treninge nehal obiskovati ter se raje posvetil drugim športom.