OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nahajate se na: Domov
BOHINJ 2010 (PLEZALNI TABOR) PDF Natisni E-pošta
img_0009 V ponedeljek smo se zgodaj zjutraj (po nekaj pripetljajih) končno odpravili iz Laškega proti Bohinju, naloženi v velik črn kombi. Prvi dan naših plezalnih dogodivščin nas je rezveseljeval z vročim in sončnim vremenom, zato smo hitro postavili naš "mali" tabor, ki je sestavljal kar 6 šotorov, saj so se nam pridružili tudi Lizini starši in 2-letna sestrica Sola. Popoldan smo preživeli v plezališču Bellveluve v bližini našega kampa, zvečer pa so se najbolj pogumni skopali v precej hladnem Bohinjskem jezeru.
 
Torek se je začel precej hladno, mi pa smo se že takoj po zajtrku odpravili v Bohinjsko Belo in tam preživeli plezalno obarvano dopoldne. Splezali smo nekaj lažjih smeri, nakar pa so nas pregnale prve dežne kapljice, ki pa niso omajale našega veselja do popoldanskega sprehoda do čudovitih korit Mostnice v Triglavskem narodnem parku.

Sreda je minila v običajnem plezalnem vzdušju, večer pa so nam popestrili konji, ki so nas popeljali na sprehod po vaških poteh v bližini Bohinjskega jezera. Po naporni ježi smo bili vsi utrujeni in predvsem lačni, zato smo bili zelo veseli presenečenja Timovih in Nikovih staršev, ki sta nam pripravila pravo pojedino jedi iz žara, ki sta ga samo za nas pripeljala vse do Bohinja Smile.
 
V četrtek dež ni in ni hotel ponehati, zato smo se odločili, da bo najbolje, da se odpravimo v bližnji aqua park, vsaj za nekaj uric, da se vreme malo umiri. Kopali smo se, plezali po umetni steni, ki je na voljo v bazenu, se do onemoglosti vozili po toboganih...a deževati ni nehalo. Tako je padla odločitev in že smo vsi skupaj pospravljai mize, šotore, stole in vse skupaj zlagali v naš kombi. Na poti proti domu smo potolažili naše želodčke še s pico in spoznali, da je bila naša odločitev o odhodu res prava, saj je že deževalo brez primere. V večernih urah smo prispeli v Laško, bogatejši za lepe spomine na trenutke, ki smo jih preživeli skupaj na našem plezalnem taboru na obali Bohinjskega jezera.
 
Ksenija Zupanc
 

Fotke so v fotogaleriji, tu pa je še nekaj vtisov s tabora, ki so jih zapisali pridni mladi plezalci:


Zbrali smo se na avtobusni postali Laško, se naložili v kombi in se odpeljali. Proti koncu poti smo videli Triglav in Bled. V kampu smo postavili šotore in se razpakirali. Že prvi dan smo plezali kot opice. Bili smo na Belviju, kjer sta plezala tudi Lizina starša. Po tej steni smo plezali večinoma z nogami. Jan, Rok in Martin so se igrali s smolo in naredili baklo. Učitelji so nam kuhali večerjo, mi pa smo imeli dnevne zadolžitve - pomivanje posode, brisanje miz, točenje pijače... Ob pol desetih smo bili vsi v šotorih, umiti in siti. Skupaj smo bili Nik, Jan in jaz, v drugem šotoru Rok in Martin, v velikem šotoru Lizina družina, zraven še Klara in Dejan, malce naprej Ksenija in Jaka, v največjem šotoru pa Liza in Iva.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili v Bohinjsko Belo. Ker je začelo deževati smo pobrali kramo in se vrnili v tabor. Velik del popoldneva smo preživeli na vrtiljaku, zvečer pa je bil močan naliv, na srečo smo nad mizico naredili streho in klepetali. Po smreki je pridirjal polh, ki nam je poživil deževen večer. Šotori so ostali suhi, le Rok in Martin sta imele nekaj mokrih cunjic.

Zjutraj sta se pridružila še Mateja in njen prijatelj Dejan, skupaj smo se odpravili v Bohinjski Belo. Mateja je vpela težjo smer, ki so  jo preplezali trije kalibri - Jan, Rok in Nik. Malicali smo pod bori in se odpravili na razgledno točko, od koder je bil čudovit razgled. Popoldne sta prišla še ati in mami, ki sta malce kolesarila, mi pa smo šli na ježo konj na Mrcina ranč. Zvečer smo skupaj pekli na žaru in malce poklepetali.

V četrtek smo se zbudili v kislo jutro in kmalu je pričelo deževati, zato smo se odločili za obisk Aqua parka Bohinj, kjer smo neizmerno uživali na toboganih, seveda smo tudi plezali na umetni steni nad bazenom, nato čof v vodo. Na poti v kamp smo kupili sladoledno torto, ker je Jan praznoval 10. rojstni dan. Tudi pozno popoldne se ni prikazalo sonce, zato smo se odločili podreti naš tabor, v rahlem dežju. Odpravili smo se iz kampa, se okrepčali v pizzeriji in se odpeljali domov.

Na Petrolu v Laškem, pod streho, smo se poslovili in odfrčali vsak na svojo stran, novim dogodivščinam naproti.

Tim Golej

 

Na taboru sem se imela lepo. Lepo mi je bilo, ko smo jahali konje, plezali po skalah in se kopali v bazenu. V šotoru mi je družbo delala Liza. Hrana je bila dobra. Všeč mi je bil sprehod, na katerem se je videl lep razgled na Bohinj. Žal smo zaradi vremena morali domov oditi en dan prej... Vendar spomin na moj prvi tabor bo ostal! 

Hvala Klari in Kseniji.

Iva Filipov

 

Sedel sem na polički, prvi v vrsti, pripravljen, da me pograbi kakšen razvajen otročaj, me dvakrat ali trikrat vrže na tla preden pristanem v nakupovalnem vozičku. Na srečo se mi približa prikupno dekle in me nežno položi na ostalo hrano, ki je nujno potrebna za preživetje v naravi.

V avtomobilu sem sedel tam čisto zadaj in se radovedno razgledoval. Pod mano so se tiščali šotor, spalna vreča, nekaj črepinj in seveda mleko, moj najboljši prijatelj. Ustavili smo na avtobusni postaji in skozi okno sem uzrl prve junake, ki se me bodo razveselili. To so bili sami fantiči: Tim, Nik, Rok, Jan in Martin. Njihovi starši so jih pripeljali in se poslovili. Taborniki so se zrinili v kombi, ki mu je poveljevala Klara, neutrudni voznik pa je bil Dejan. Jaz sem ostal v avtomobilu s Ksenijo in Jakom. V Celju smo pobrali še Ivo in se odpravili proti Bohinju. Na avtocesti me je zmanjkalo, zbudilo me je šele razburjeno govorjenje, da se vidi Triglav in da se peljemo skozi Bled. V kampu Zlatorog nas je pričakala Liza z družino. Pričelo se je garanje. Ne boste verjeli, vso kramo, ki je billa zložena v kombiju in avtomobilu, so začeli vleči ven. Videl sem, kako postavljajo šotore, zabijajo kline, postavljajo stolčke in mize. Zame se še nihče ni zmeni. Pospravijo me v neko košaro, zato nič več ne vidim, zelo dobro pa slišim. Klara pravi: "Malce bomo pomalicali, nato pa nas čaka plezalnje." Po malici in vseh pripravah na plezanje so se nabasali v kombi in se odpeljali. Ostal sem sam in malce podremal.

Čez nekaj ur pa tik ob mojem levem ušesu: "Kdo bo še Čokolešnik?" Zdrznil sem se in počakal, da me izvlečejo iz košare in me premešajo z mojim prijateljčkom. Otroci so se me zelo razveselili in če povem po resnici sem bil rahlo presenečen, da sem zaželen tudi pri odraslih. Po večerji je seveda sledilo pomivanje posode. Vsak dan je bil nekdo drug zadolžen za to; nekdo je odnašal smeti, dva sta skrbela za vedno svežo pijačo in brisanje mizic. Večinoma ni bilo nesoglasij, le Nik in Rok sta se bolj težko uskladila, kdo bo delal Cedevito. Zvečer je sledilo še umivanje, klepetanje in končno spanje.

Naslednje jutro sem bil glavni meni, natrošen v vseh skodelicah in čakal mala lačna usta. Ta dan so plezali v Bohinjski Beli, popoldne pa so delali strehico nad mizo zaradi dežja. Pogledali so tudi šotore, če so ostali suhi. Za druge ne vem, jaz sem bil na varnem in suhem. Naslednji dan je prišla še Mateja s prijateljem Dejanom, vsi skupaj so plezali in jezdili konje, opazovali smrčečega vietnamskega pujsa in jedli sladoled. Zvečer sem ostal v košari, ker so pekli na žaru.

V četrtek spet kaže na dež. Odločijo se za kopanje v Aqua parku, tam je menda plezalna stena nad bazenom, to bi rad videl. Ker se vreme ne popravi, začnejo podirati šotore. Zdaj se v hudi nevarnosti, da odletim v smrdljiv koš za smeti, kajti skoraj prazen sem že. Ko so spalke že zvite, šotori v boršah, otroci v vrsti, Klara vpraša: "Kdo tudi doma je Čokolešnik?" Takrat sem v strahu z močnim razbijanjem v prsih in kurjo poltjo čakal kakšno roko, ki me bo vzela s seboj. Nik dvigne roko in pristanem v toplem naročju svojega novega lastnika. Hvaležen sem mu in vesel se odpeljem proti domu.

Vaš ČokolešnikLaughing

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. september 2010 )
 
< Nazaj   Naprej >