OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nahajate se na: Domov arrow Dogodki arrow Novice arrow PLEZALNO POLETJE 2010
PLEZALNO POLETJE 2010 PDF Natisni E-pošta

kalymnos 1a Pa je konec letošnjih počitnic in potepanja po različnih koncih Evrope. Julija smo bili v Franciji, kjer smo sprva nekaj dni plezali v okolici Annecy-ja, mesteca, ki ga krasi čudovito jezero in ogromno lepo urejenih plezališč. Približno 12 ur vožnje, nato postavljanje šotorov in utrujeno poležavanje ter kopanje, naslednji dan pa "akcija" - prvo plezanje. Bilo je super, nekaj lažjih smeri za začetek, ki so bile lepo označene in navrtane. Izkoristili smo tudi bližino plezalsko precej znanega Chamonixa, kjer smo poleg pohajkovanja po mestu, shoppinga v vseh klajmberskih trgovinah in vzpenjanja pod Mont Blanc (z gondolo, seveda Smile) plezali tudi balvane. Po nekaj dneh smo pot nadaljevali v Fontainebleau. Font, ljudje, FONT!!! Plezalski raj za ljubitelje balvanov in po vsem slišanem o tem čarobnem gozdu, ki je "posut" z neskončnim številom zanimivo oblikovanih skal, sem res komaj čakala, da primem za prve oprimke. Kilometri so se vlekli, in ker smo štartali precej pozno, saj smo dopoldne še zadnjič plezali v Annecy-ju, smo, seveda, zamudili v kamp. Prespali smo v avtu, kar pa me ni motilo – spala sem več kot odlično (ko ti spušča blazina za v šotor, je avto res udoben Smile). Naslednji dan smo se s crashpadi na hrbtu končno podali na raziskovanje Fontovskih gozdov. Balvanov je res ogromno, eden lepši od drugega. Najprej sem se ustavila na lažjih, saj se je skale potrebno kar nekako navaditi, nato pa je šlo vsak dan bolje in kar žal mi je, da nismo ostali nekoliko dlje, saj sem si res želela "zategniti" še kaj težjega. No ja, pa drugič, kljub ogromnim številom kilometrov, ki ga loči od doma, vem, da tu nisem bila zadnjič. Dan za počitek smo izkoristili za ogled Pariza, ki je oddaljen kakšno uro vožnje, vendar me mesto tudi tokrat (obiskala sem ga že pred leti) ni preveč navdušilo. Potepanje po Franciji smo zaključili še z obiskom Provanse, ki jo odlikujejo neskončna polja sivke in sončnic, mene pa so najbolj pritegnile stene ogromnega kanjona Gorges du Verdon, saj je pogled z vrha res veličasten. Zadnji dan smo si ogledali mesto Aix, nato pa zvečer hitro zložili šotor in ogromno količino prtljage spravili v prtljažnik ter krenili domov. francija1

Doma je sledilo nekaj šolskih obveznosti – odhod na tedensko potapljanje na otoku Frater, 14 dni pridnega treniranja, da "nadoknadim" zamujeno, nato druga tekma državnega prvenstva, ki se je odvijala v domačih Rimskih Toplicah in začetek šolskega leta z rednimi treningi otrok. Osnovnošolci so že jamrali, da je počitnic konec, sama pa sem imela do faksa še mesec dni, saj sem z izpiti opravila v juniju.

In tako raziskovanja novih plezališč še ni bilo konec, saj smo se septembra odpravili še na Kalymnos, grški otok, ki je znan po izjemnih plezališčih z jamami in kapniki. Sama sem bila malo zaskrbljena, saj se ne spomnim, kdaj sem nazadnje plezala smeri, daljše od 20 metrov, v katerih niti ne uživam preveč, o balvanih pa na Kalymnosu ni ne duha ne sluha. Pa vendar – pustimo se presenetiti. Z dunajskega letališča smo odleteli proti Atenam, naleteli na super taksista, ki nas je pripeljal do pristanišča, nas tam pokalymnos 1bčakal in poskrbel, da smo kupili karte ter nas nato dostavil direktno pred naš trajekt. Vožnje sem se veselila, saj je bila zame neka nova, posebna dogodivščina, v tako veliki ladji se namreč še nisem peljala. Po slikanju sončnega zahoda, super večerji in nekaj odigranim igricam na avtomatih, sem zaspala in se do cilja nisem več zbudila (toliko o izkušnji na trajektu… Smile). S prevozom v Grčiji res nismo imeli nikakršnih skrbi, saj nas je na otoku že čakal gostitelj, pri katerem smo rezervirali apartmaje in nas odpeljal v sobe ter nam postregel z zajtrkom. Super gostoljubje! Prejeli smo tudi svoje skuterje, ki so bili v naslednjih dneh naše glavno prevozno sredstvo. No ja, ni ravno moja Honda… za preganjanje po otoku pa je zadeva res uporabna Smile. Kalymnos me je precej presenetil v pozitivnem smislu, saj so ljudje zelo prijazni in večinoma govorijo angleško, njihove trgovine pa so dobro založene z različnimi izdelki, ki jih kupujemo tudi doma, česar nisem pričakovala. Le vročina je bila nekoliko prehuda; medtem ko smo od doma prejemali novice o hudih poplavah in se čudili ob vseh slikah, objavljenih na Facebook-u  (WiFi je zakon! Smile), smo tukaj skoraj že pozabili, kako izgleda, če dežuje… V naslednjih dneh smo večinoma plezali in kljub moji začetni zaskrbljenosti o (pre)dolgih smereh, se je izkazalo, da se ob tako zanimivih in lepo oblikovanih oprimkih splača potrpeti tistih nekaj metrov več, kot sem jih navajena. Poleg tega pa sem vedno našla še kakšno krajšo "boldersko" smer, ki sem jo splezala za svojo dušo.

Ogromno število preplezanih smeri in balvanov, ogromno prepotovanih kilometrov, ogromno polnočnih palačink z Nutello, ogromna količina slik in ogromno novih doživetij... To so bile letošnje počitnice! Hvala Alexu, da mi je razkazal nova plezališča in prenašal moje jamranje v platkah in hvala sestri za potrpežljivost in super fotke.

Zdaj pa moram zaključiti s pisanjem in "spakirati" za jutrišnji odhod ter se počasi preklopiti na "normalno" življenje. Še nekaj dni in spet bo treba v Ljubljano na fax (jeeeej, jutranje vstajanje…), zvečer pa novi treningi in treniranje mladih nadobudnežev, ki bodo verjetno kmalu sami potovali po svetu in pisali o svojih plezalnih dogodivščinah. Ja, spet bo zabavno!

Fotke so v fotogaleriji: Francija, Kalymnos.

 
Mateja

Zadnja sprememba ( četrtek, 14. oktober 2010 )
 
< Nazaj   Naprej >