Kljub svojemu kratkemu obstoju je Plezalni klub Laško letos že sedmič organiziral tekmo državnega prvenstva v balvanskem plezanju za vse kategorije plezalcev. Dvodnevno tekmovanje na graščinskem dvorišču Občine Laško je drugi vikend v septembru potekalo v čudovitem vremenu in vsakršna bojazen, da nas bo pregnal napovedan dež, je bila odveč. Organizacijskih težav ni bilo; tekma je potekala nemoteno in brez zapletov, zadovoljni pa smo bili tudi s številom prijavljenih tekmovalcev, saj se je v balvanskih izzivih pomerilo kar 170 plezalcev iz skoraj vseh slovenskih plezalnih klubov. Manjkali so le tisti, ki so se udeležili tekme svetovnega pokala.

V soboto dopoldne so tekmo otvorile starejše deklice in starejši dečki. Ker v teh kategorijah naš klub nima predstavnikov, smo lahko nepristransko navijali za vse tekmovalce. Precej bolj razburljivo pa je bilo v kvalifikacijah članov, kjer je barve kluba zastopal Matic Kozmus. Brez posebnih težav se je uvrstil v popoldanski finale, v katerem je imelo devet tekmovalcev pred seboj pet balvanskih problemov, ki so jih poskušali rešiti. Matic je osvajal vrh za vrhom in z doseženimi vsemi vrhovi dosegel odlično drugo mesto. Čestitamo!

V nedeljo so svoje znanje in moč pokazali najmlajši, cicibani in cicibanke, pri čemer je bilo zelo lepo opazovati njihovo vztrajnost in željo, da bi osvojili vrh ter seveda veselje, ki je sledilo, ko jim je to tudi uspelo. V tej kategoriji sta tekmovala in pridobivala nove izkušnje Rok Pražnikar in Lan Lavrinc ter obljubila, da bosta v želji po izboljšanju svoje uvrstitve na naslednji tekmi še bolj zavzeto trenirala. Za njimi pa so se v boj podale mlajše deklice in mlajši dečki. Pri slednjih se je s povišano telesno temperaturo in precej slabim počutjem po svojih najboljših močeh boril Gregor Pungeršek, za kar si zasluži posebno pohvalo. Tekmo so zaključili kadeti in kadetinje, sledilo je še pospravljanje prizorišča in zadovoljni stiski rok, ker nam je znova uspelo. Pogrešali smo le nekaj več gledalcev, a verjamemo, da se v večjem številu vidimo naslednje leto.

Na koncu bi se radi zahvalili vsem, ki ste nam kakor koli pomagali in omogočili, da je prireditev odlično uspela: Pivovarna Laško d. d., Občina Laško, Osnovna šola Primoža Trubarja Laško, Šmocl Laško, Thermana d. d. Laško, Jože Pungeršek - zobozdravnik, Baron Company d. o. o. Radeče, Fragmat Tim d. d., Pizzerija Špica Laško, Slovenske Železnice in Kota d. o. o. Petrovče. Hvala.

Tabori so zagotovo ena izmed boljših stvari, ki jih doživimo skupaj, saj je teden v naravi nekaj popolnoma drugačnega kot treningi v telovadnici. Vedno je poln smeha in dobre volje, zabavnega druženja ter zanimivih izkušenj. Otroci so bili tudi tokrat super, pridni in ubogljivi, tistih nekaj nesporazumčkov pa bomo ob lepih spominih hitro pozabili. Bohinj se je znova izkazal za pravo odločitev; kopanje v jezeru je za marsikoga posebno doživetje, ki se ga rad še dolgo spominja. Plezanja je bilo letos nekoliko manj, saj nam je kar dva dni nagajalo vreme, kljub temu pa se je ogromno dogajalo.
Ob osmih zjutraj smo krenili iz Laškega z velikim kombijem, v katerega smo brez posebnih težav spravili ogromne kupe naše prtljage, v Celju pobrali še Gregorja in oddrveli proti Bohinju. Vožnja je hitro minila, že med potjo pa smo šteli kapljice in upali, da bomo dežju ubežali. Šotore smo na srečo postavili tik pred hudim nalivom, tako da smo se lahko skrili pod streho. Nekateri so igrali Enko, Črnega Petra ali Človek, ne jezi se, drugi pa smo takoj "navalili" na tarok. Z Rokom ga namreč obožujeva, zato sva se hitro strinjala, da ga bova naučila igrati tudi ostale, ki si to želijo. Gregor, Patrik in Lan so bili za stvar, pridno so se učili in na koncu odigrali nekaj kar dobrih iger (hja, tudi premagali so naju...). Kasneje se nam je pridružil še Jan, ki je igro prav tako hitro razumel. Ker dež ni in ni ponehal tudi ponoči in naslednje dopoldne, smo sklenili, da je zabušavanja v šotorih dovolj in se odpeljali na bazen, spotoma pa Stelli kupili še kopalke, da se nam je lahko pridružila v vodi. Bilo je super, plezali smo na njihovi majhni steni ob robu bazena in ostalim pokazali, kako se pride na vrh, nekateri so uživali na toboganih, Lan je pridno izvajal salto obrat in mu do pravilne izvedbe ne manjka več veliko, predvsem Patrika in Gregorja pa smo tudi dobro "natunkali". Ob odhodu iz bazena nas je končno pozdravilo sonce, zato smo se popoldne odpravili do slapa Savice. Navdušeno smo šteli stopnice, ki vodijo do njega; naj bi jih bilo 553, žal pa nikomur ni uspelo priti do te številke (verjetno so se zmotili... mi že vemo, kaj delamo ). Hoja, hrana, tuširanje in spanje ter lepa sončna sreda - končno plezanje! Že zjutraj smo bili v plezališču Bohinj in se kasneje prestavili še Pod skalco, kjer so prav vsi dosegli vrh v eni izmed smeri (Stella in Jan sta bila verjetno prvič tako visoko, za kar jima vsi res čestitamo). Popoldne smo se kopali v jezeru in ugotovili, da sploh ni tako hudo, čeprav je voda precej mrzla. Sledil je še pohod okoli jezera in utrujeno smo popadali v šotore. Četrtek je prišel kar prehitro; zajtrk, plezanje, kopanje, tokrat smo obiskali tudi visoko skakalnico, nekateri pa odplavali na drugo stran jezera, vendar tu ne bom zgubljala besed, saj sta te dogodivščine podrobneje opisala Rok in Gregor. Sledilo je še petkovo pospravljanje, plezanje v Škofji Loki, pica in coca-cola ter povratek proti domu. Vsi smo se strinjali, da bi naše druženje podaljšali še za kakšen teden, saj smo se imeli res odlično. Verjetno nihče ne bo pozabil Patrikovih zlikanih las in skuštranega Gregorja (hehe, šli smo se tudi frizerje), odlične hrane ter naaaaaaaaaaaaaaaaajboljših igral (vsi skupaj se zahvaljujejo predvsem Roku, ki nas je poganjal tako hitro, da so nas nevoščljivo gledali vsi otroci v kampu). Skratka - komaj čakamo naslednje leto!

Mateja

Ko sem prebral celoten odstavek pravzaprav nimam kaj dodati. Skupina je bila zelo homogena, nekateri prvič v šotorih, tako da lahko naše mlade plezalce samo pohvalim. Kljub slabemu vremenu v začetku tedna nam je uspelo sestaviti tri plezalne dni, tako da smo dosegli osnovni cilj plezanja v skali. Ob vseh dodatnih dogodivščinah si bomo tabor 2009 ohranili v res lepem spominu.

Mitja

Fotke so v fotogaleriji, otroci pa so napisali:

Patrik (11 let): "Na taboru sem se imel super, naučil sem se igrati tarok in je res zelo zanimiva igra. Pojedel sem veliko kruha in Nutelle, zanimivo se je bilo kopati v jezeru, "tunkati" na bazenu in spati v šotoru."

Eva (9 let): "To je bil moj prvi plezalni tabor, zato nisem točno vedela, kaj naj pričakujem. Čeprav je prva dva dneva deževalo, je bilo vseeno super. Šli smo peš okoli jezera, bili na bazenu in pri slapu Savica ter plezali. Pomivala sem tudi posodo in ugotovila, da spanje v šotorih ni prav nič strašnega."

Gregor (12 let): "Na taboru je bilo super, dogajalo se je veliko, odločil pa sem se, da bom opisal dogodek, ki mi bo verjetno še dolgo časa ostal v spominu. Bilo je lepo in vroče popoldne ter mrzlo jezero, zato bi se vsak strinjal z mano, da kopanje v tem trenutku res prija. Ker pa mi "namakanje" ni po volji, sva se z Matejo odločila odplavati na drugo stran. Ko sva že skoraj odkorakala v vodo, se nama je pridružil še Lan in skupaj smo pogumno zaplavali proti nasprotnemu bregu. Bilo je precej mrzlo in tudi nekoliko naporno, zato si je Lan ob prihodu na drugo stran zaželel počitka, midva pa sva s težkim srcem odracala iz vode, saj sva vedela, da bo ponoven skok vanjo zahteval veliko dobre volje. Imela sva prav, saj je zunaj postalo res mrzlo, zato smo sklenili, da se vrnemo peš. Sposodili smo si telefon in sporočili naše namene, da jih v kampu ne bi skrbelo, nato pa smo pogumno zakorakali po gozdni poti. Izkazalo se je za precej bolečo izkušnjo za naše podplate, vendar pa smo se med potjo veliko smejali in je hitro minilo. Ob prihodu nas je že čakal kruh z Nutello, ki smo ga sestradani pojedli. Čeprav sem se takrat sam sebi zdel smešen, se zdaj tega rad spominjam in sem vesel, da sem doživel to zanimivo pustolovščino."

Stella (6 let): "Bilo je fajn, všeč mi je bilo plezanje v skalah in kopanje. Naučila sem se tudi pomivati posodo."

Jan (9 let): "Imel sem se lepo, dobro spal, dobro jedel in pil. Veliko smo plezali, se kopali v jezeru, skakali s skakalnice in prehodili dolgo pot okrog Bohinjskega jezera (10 km)."

Rok (9 let): "Na taboru smo počeli veliko zanimivih stvari, najbolj pa mi je ostal v spominu četrtek, ko smo se šli kopat in skakat v Savo Bohinjko. Tam imajo približno 5-metrsko skakalnico, s katere smo navdušeno skakali v vodo. Čeprav je bila zelo mrzla (pod 20° C), je bil občutek v zraku predober, da bi nam bilo mar za to."